Pogovor z zlato Klaro Apotekar in bronasto Marušo Štangar
27.06.2019 Rok Rakun
Ob vrnitvi slovenske ekipe z Minska smo pripravili sprejem za medalistki in srečanje s predstavniki sedme sile. S tema kolajnama teče niz kolajn z velikih članskih tekmovanj, ki traja že 18 let. Evropska prvakinja kategorije do 78 kilogramov je postala Klara Apotekar, uspeh pa je z bronasto kolajno v kategoriji do 48 kilogramov dopolnila Maruša Štangar.

Klara Apotekar, evropska prvakinja v kategoriji do 78 kilogramov
Medalja z evropskega prvenstva se razlikuje od ostalih, saj je to članska medalja ter judo na najvišjem nivoju. Med tem, ko v mlajših selekcijah še nisem točno vedela kaj biti na vrhu Evrope v resnici pomeni, lahko sedaj s člansko medaljo resnično potrdim, da spadam v evropski in svetovni vrh. Medalje sem bila resnično vesela in mi pomeni največ od vseh medalj do sedaj. Na dan tekmovanja, ko sem se zbudila nisem čutila nobene treme. Navadno pred tekmovanjem čutim kanček treme, ker želim dobro izpeljati svoje borbe in doseči čim višjo uvrstitev. Prva borba je bila izredno težka, zavlekla se je v podaljšek in po tem, ko sem jo premagala sem se zavedala, da je mogoče to moj dan. V vseh tekmah so odločale malenkosti, tekom tekmovanja sem se kondicijsko počutila vedno boljše. V polfinalu sem že na polovici borbe vedela, da bom zmagala. Moja nasprotnica je začela popuščati, rabila je več časa, da se je pobrala z blazine, med tem sem jo jaz že čakala, da pričneva z borbo. Dobila sem občutek, da sem boljša od nje, rabila sem samo neko priložnost za met ali neko njeno napako. Med premorom, ki je sledil  do finalnega boja sem se koncentrirala na to tekmovalko in borbo z njo, da ne bom naredila kakšne napake. Bila je težka borba, uspel mi je met za wazari in uspešno sem to prednost zadržala do konca. Ko si enkrat v finalu veš, da imaš medaljo v žepu, vendar je od tebe odvisno ali se zadovoljiš s tem, da si v finalu ali si želiš še več. Osebno nisem gledala na to, da sem v finalu, rekla sem si ena borba je še in potrebno je zmagati na vse ali nič. Takoj po borbi mi je čisto spontano priteklo nekaj solz po licu zares pa sem se zavedala svojega uspeha šele naslednje jutro, ko sem se zbudila in se vprašala, če je to sploh res in sem šla pogledat medaljo in videla, da sem res evropska prvakinja. Ko stopiš na takšnem tekmovanju na najvišjo stopničko je kot bi stal na vrhu sveta in tam se zaveš, da je bilo vredno vsega odrekanja, vloženega truda in dela s takšnimi trenutki je vse to poplačano.

Maruša Štangar, bronasta v kategoriji do 48 kilogramov

Občutki ob tej bronasti kolajni so fantastični, sedaj se počasi začenjam zavedati kakšen dosežek je to. Kolajna je dokaz dosedanjega dobrega dela in koliko sem sposobna, je pa tudi odlična spodbuda in motivacija za nadaljnje delo in še višje uvrstitve. Vedno si želiš zlate kolajne, ampak sem presrečna za tole mojo bronasto kolajno. Moj nastop je bil dolgo časa pod vprašajem zaradi predhodne poškodbe kolena. Tekmovalni dan sem imela naporen in težek z dolgimi borbami. Nekatere sodniške odločitve so me malo pretresle, ampak k sreči se je na koncu vse dobro izšlo. S tekmicami smo bile izenačene, odločale so malenkosti in morala sem biti zelo skoncentrirana, da ne naredim napake.  Prva borba je bila precej zahtevna tudi s psihološkega vidika saj je bila borba z v osmerico, ker ko prideš enkrat med osem imaš možnost repasaža in uvrstitve, če pa izpadeš pred tem pa si brez uvrstitve. Bistveno lažje mi je bilo po zmagi v prvi borbi saj sem videla, da zmorem in sem se potem pripravila na vsako nasprotnico posebej. Tudi v boju z Rusinjo za četrtfinale mi je malo zmanjkalo, ujela me je na moji napaki v boju za zlato točko in tako ni bilo več povratka. Posebnega pritiska nisem čutila, res je da judoisti redno osvajamo medalje na večjih tekmovanjih in sem vesela, da sem tudi sama pripomogla k temu, da se nadaljuje niz kolajn na velikih tekmovanjih. Sledijo nadaljnja tekmovanja pred svetovnim prvenstvom še grem tekmovati v Zagreb. Izpustila bom tekmovanje v Budimpešti zaradi poškodbe, da se lahko dobro pripravim za nadaljnja tekmovanja in čim bolj saniram obstoječo poškodbo kolena. Za enkrat bomo večino priprav opravili v Sloveniji po tekmovanju v Zagrebu pa bomo imeli še priprave v tujini. Za premor in počitek sedaj ni časa saj se bliža svetovno prvenstvu v  Tokiu in do takrat je potrebno ponovno biti na visoki stopnji pripravljenosti in dati vse od sebe za čim boljšo uvrstitev.


Oglej si celotno fotogalerijo dogodka: https://judoslo.si/galleries/6...