Koprčan Samo Masleša v slovenskih športnih krogih in tudi marsikje v tujini velja za izkušenega strokovnjaka, ki dobro razume, kaj športniki potrebujejo, da bodo “pri stvari” tako s telesom kot z glavo. Svoje ugotovitve je pred nekaj leti strnil v inovativni multidisciplinarni program za krepitev razvoja mladih športnih talentov, ki je v pomoč tudi vrhunskim športnikom pri telesni pripravi. Program, ki ga je poimenoval z angleško kratico GSMP, je uspešno razširil v številne slovenske in tuje športne zveze in klube. V treninge rokometa, košarke, nogometa in številnih drugih disciplin s pomočjo prvin juda, ki mu je zaprisežen že več kot 30 let, vnaša igrivost, športnike uči fluidnosti gibanja in spodbuja iskanje domiselnih rešitev. S posebnim čutom to počne tudi na treningih inkluzivnega juda ter s svojimi najmlajšimi varovanci v Judo klubu Koper. Ko ni doma, je s svojim kombijem nenehno na poti na ta ali oni konec Slovenije, včasih tudi v tujino, da bi svoje znanje preko treningov, delavnici n predavanj prenesel športnikom in trenerjem. Enega bolj intenzivnih delovnih tednov je nedavno sklenil s pogovorom za Primorske novice.
Za vami je še en aktiven teden zdoma. Od kod se vračate?
“Teden sem začel v Postojni, kjer smo delali z mlajšimi selekcijami U-16 na košarkarski zvezi, nadaljeval s predavanji za Judo zvezo Slovenije, nato z delom z rokometno reprezentanco mladink v Zrečah in ga sklenil na Gasparinijevi odbojkarski akademiji v Izoli.”
Je to vaš tipičen teden?
“Na srečo ne. Ta je bil malo bolj naporen od ostalih. Ampak v vsakem tednu se najde kakšna taka aktivnost.”
Govoriva o aktivnostih, po- vezanih z vašim programom Genius sate motor program (GSMP) oziroma po slovensko Genialni varni gibalni program, ki ga že nekaj let vpeljujete v različna športna okolja. Kako je nastal?
“Osnutek programa je začel nastajati že leta 2013, ko sem na povabilo priznane rokometne trenerke Marte Bon postal kondicijski trener ženske rokometne reprezentance, ki se je takrat pripravljala na mediteranske igre. Marta Bon je začela povezovati različne športe, da bi igralke na igrišču bile bolj sproščene, imele večjo domiselnost in bile boljše telesno pripravljene. Eden izmed teh športov je bil tudi judo. To sodelovanje je prineslo zanimive pozitivne izkušnje. Kasneje sem ugotavljal, da je nekaterim našim najboljšim športnikom, kot so Luka Dončić, Žan Kranjec, Tim Gajser, Luka Žvižej, tudi Filip Flisar, skupno prav to, da so se vsi ukvarjali z judom. Razmišljal sem, kaj je tisto, kar judo lahko da športniku in katere njegove prvine je smiselno vnašati v druge športne discipline, da bi se športniki bolje razvijali. In nastal je program GSMP. Med korono sem ga bolj resno zastavil in ga začel tudi ponujati na trgu. Njegovo inovativnost so med prvimi prepoznali in podprli Darko Markovič iz Judo kluba Gorica, takratni podpredsednik rokometne zveze in velik ljubitelj športa iz slovenske Istre Borut Škabar in podjetnik Robert Šterpin.”
Kaj je torej srž tega programa?
“Najbolj uporabne vsebine iz juda, to so predvsem varno padanje ter spretno in hitro vstajanje, prilagajamo drugim športom. Otroci se v šolskem sistemu spoznajo z nogo- metom, košarko, odbojko, atletiko, ne naučijo pa se pravilnih padcev in doskokov, zato pogosto prihaja do poškodb. Nekoč smo te veščine pri- dobivali med igro na ulici, danes tega ni več, zato jim je treba te stvari približati po drugi poti. To področje me je od vedno zanimalo in prav zato sem začel s tem programom. Naš sistem že od športno-vzgojnega kar- tona temelji na merjenju gibalnih sposobnosti. Te so pomembne, a še pomembnejše so gibalne strategije.”
Zakaj?
“Kar velika težava v športu je bila, da smo imeli odlične, hitre, eksplozivne športnike, ki so imeli zelo dobra gibalna znanja, niso pa znali sodelovati in reševati težav na igrišču. Eno je, ko je ob ekipi trener, ko pa je športnik med tekmo sam z ekipo, se pokaže njegova gibalna inteligenca, ki jo razvijamo prav prek strategij. Ko sem hodil po različnih zvezah, košarkar- ski, rokometni, nogometni, sem opa- zil, da se otroci bojijo dveh stvari. To so predvsem padci in igra v kontaktu. Najraje naredijo širok lok okrog obrambnega igralca, da le ne bi prišlo do stika z njim.”
Od kod ta strah? Kje se je izgubil stik med ljudmi?
“Mislim, da se je postopoma izgubljal že najmanj zadnjih deset let, močan udarec pa mu je seveda zadala korona. To je otroke še bolj oddaljilo. Pomembno je, da razvijamo igro v kontaktu. Poleg tega, da izjemno raz-
vija možgane, ima tudi sposobnost, da zbližuje ljudi. Ravno prek dotika se v možganih v največji meri izloča oksitocin, ki mu pravimo tudi hormon ljubezni, preko katerega se ekipa poveže in na ta način razvijamo timski duh. Dotik pozitivno vpliva na razpoloženje in spodbuja tudi hu- mor. Nasploh je gibanje bolj kot razvoju gibalnih znanj namenjeno razvoju možganov, samozavesti, piljenju socialnih veščin. Otroci, ki se ne igrajo na ulici, imajo velike težave, ker se med sabo ne znajo več dogovarjati. Ne znajo se skregati in pomiriti, ne znajo se pogovarjati s starejšimi od njih. Tisti, ki so se igrali na ulici, pa so - to potrjuje več raziskav bistveno bolj kreativni kot otroci, ki so vodeni na treningih. Prav zaradi tega sva se z Janezom (Ohnjecem, prav tako trenerjem juda, op.
a.) odločila, da otrokom v judo vrtcu omogočiva, da imajo prvih deset minut prosto igro. Predpogoj kreativnosti je, da človeka ni strah. Če bomo otroke osvobodili strahu pred fizičnim kontaktom in pred padci, bo- do začeli uživati v igri in iskati ne- konvencionalne rešitve. Največji problem pri trkih in padcih je prav strah, ki te ohromi. In če padeš 'trd',se boš bolj poškodoval, kot če si samozavesten.”
Smo za to, da je umanjkal stik med otroki, krivi preveč zaščit- niški starši?
“V prvi vrsti so vedno starši tisti, ki morajo vplivati na zdrav razvoj otroka. Velikokrat pa niti starši, ki so podvrženi poplavi različnih informacij, ne vedo najbolje, kaj je za otroke dobro. Neprestano jih postavljajo v varno lagodje in jim odrečejo možnosti, da bi tvegali. To je narobe. Tveganje je pomembno, zato da se otrok nauči sprejemati odgovornost. V Skandinaviji to razumejo, zato gradijo tako imenovana nevarna igrišča, kjer so otroci ne- prestano podvrženi nekemu tveganju. Pri nas pa smo se pred leti odločili za grajenje varnih igrišč, kar pa se je kasneje izkazalo kot slaba poteza, saj je bilo vse več poškodb. Zakaj? Ker ko otrok pride v situacijo nevarnosti, ki je ni vajen, se bo težje odzval pravilno in varno. Včasih smo imeli tri bazične športe - gimnastiko, atletiko in plavanje, ki sicer zelo dobro razvijajo gibalno motoriko, po drugi strani pa imajo pomanjkljivosti. Ena je gotovo ta, da to niso ekipni športi in ne terjajo sodelovanja, druga pa, da ni fizičnega stika. Ravno igra v kontaktu je tista, ki v največji meri razvija možgane, saj se telo mora prilagajati dinamiki igre in obenem skrbeti za vzpostavljanje ravnotežja, ki ga nasprotnik ruši. Na možgane pa to deluje tako, da bolj kot jih obremenjujemo, hitreje se odzivajo in zaradi tega se tudi krepijo.
Bi tudi šola morala otrokom nuditi več priložnosti za fizični stik? V časih, ko se soočamo z naraščanjem medvrstniškega nasilja in z iskanjem načinov, kako ga preprečiti, se zdi, da jim te priložnosti vse bolj odvzema. Vsako najmanjše otroško ruva- nje se zdaj že obravnava kot na- silje ...
“Ruvanje je zakoreninjeno v naših možganih. Otroci potrebujejo ruva- nje, imajo potrebo po dotiku, ki pa jim jo starejši in odgovorne osebe v šoli prepovedujejo. Učitelji jih ne bi smeli kaznovati, ampak postaviti pravila igre in dovoliti, da se zruvajo. To lahko trdim tudi iz izkušenj iz Centra za komunikacijo, sluh in govor Portorož, kjer sva z Rokom Jermanom delala z otroki, ki imajo motnje v duševnem razvoju, avtistični spekter, ADHD, vedenjske težave ...
Kaj smo naredili? Otroke, ki so bili najbolj problematični, ki so se pretepali, smo povabili na judo in jih dali skupaj v borbo. Ko sta se dva takšna otroka soočila v judo borbi, sta dobila drug do drugega spoštovanje in se te stvari niso več ponavljale. To je kot nek ventil, ki nam pomaga, da damo iz sebe odvečno energijo in frustracije. S tem ko ljudi na silo držimo stran drug od drugega, ustvarjamo nove frustracije. Ljudje smo narejeni, da se dotikamo, da smo si blizu, da se čutimo. Če to ni dovoljeno, bo prej ali slej nekje počilo.”
Delo z osebami s posebnimi potrebami vam je od nekdaj blizu. Tudi doktorirali ste iz inkluzivnega juda. Kakšna so bila vaša dognanja na tem področju? “Ugotavljal sem predvsem to, da ose- bam z motnjami v duševnem razvoju
ne postavljamo dovolj visokih ciljev, s tem pa jim ne delamo nikakršne usluge. Spet: potrebno jim je dovoliti, da tvegajo oziroma jih naučiti, kako naj se soočajo s tveganji. Že osemtedenski program judo vadbe je prinesel pomembne učinke. Vplival je tako na izgubo telesne mase kot na izboljšanje gibalnih sposobnosti in znanj.”
Zgodba o inkluzivnem judu v Sloveniji se je začela prav tu na Koprskem, kajne?
Inkluzivni judo v Sloveniji se je na začetku imenoval nekoliko drugače in tudi terminologija se je precej spreminjala skozi leta, začelo pa se je v našem Judo klubu Koper s pobudnikoma Mojmirjem Kovačem in Tomom Dadićem. Pred 30 leti osebe z motnjo v duševnem razvoju niso ime- le možnosti sodelovanja in treninga s preostalo populacijo. Šlo je za neke vrste segregacijo. Tomo je kot socialni delavec videl veliko dodano vrednost prav v tem, da bi te stigme brisali in da bi vsem dali priložnost za vključitev v normalen trening. Trčil pa je v kar nekaj ovir, saj so bili borilni športi, dvigovanje uteži in smučarski skoki tedaj prepovedani za osebe z motnjo v duševnem razvoju. Tako so prvih ne- kaj let delovali tako rekoč v ilegali. A se je ta pristop izjemno dobro prijel in je kasneje kar nekaj športov v Sloveniji stopilo na pot inkluzije. V Judo Klubu Koper smo ponosni, da bomo letos praznovali okroglo 30-letnico inkluzivnega juda v Sloveniji. Vključevanje oseb, ki imajo razne duševne stiske in motnje v duševnem razvoju, v običaj- ne treninge juda terja prilagajanje z obeh strani, ampak izjemno dobro deluje. Ko stopiš na blazine in si za- vežeš pas, postaneš judoist. Tam smo si vsi enaki. Vse težave, ki jih imaš v zunanjem svetu, pustiš zunaj.”
Ste tudi trener najmlajših judoistov v judo vrtcu in mali šoli. Kako je delati z njimi?
“Pred leti sem treniral vrhunske športnike v judu. In sem si rekel, če česa ne bom nikoli počel, je to trening otrok, še posebej najmlajših. In tega zarečenega kruha sem se res prenajedel. (smeh) Ko sem enkrat bolj iz neke potrebe v klubu pristopil k delu z najmlajšimi, sem prvi dan bil strašansko utrujen, potem pa sem videl, da me je to začelo tudi polniti. Največ lahko damo prav najmlajšim. Oni so nepopisan list papirja, ki ga mi zapolnjujemo z našim lastnim zgledom, z ljubeznijo in s tem, da jim kažemo, kako je lepo živeti in se gibati. Veliko dobrih zamisli za delo z najmlajšimi športniki sem črpal pri Judo klubu Gorica. S strani med- narodnega olimpijskega komiteja in Unesca je bil judo razglašen kot naj- primernejši začetni šport. Razvija obe polobli možganov, saj izvajamo gibe tako v eno kot v drugo stran, česar pri večini ostalih športov ne počnemo. Prihaja do ogromno ro- tacij, učimo se veščin v zraku, na tleh in tudi stoje. Tako da je izjemno kompleksen in zanimiv šport.”
Ki pa ne uči samo gibalnih veščin, drži?
“Ko govorimo o judu, večina nanj gleda kot na eno izmed borilnih veščin. Ne vedo pa, da je judo bil ustanovljen na Japonskem kot edukacijska metoda, ki uči, kako vzgojiti človeka, da bo vsak dan boljši in da bo čim več lahko prispeval okolju, v katerem živi. Delam na sebi, da lahko pomagam drugim. To je bila tista začetna misel. Pomenljiv je tudi pozdrav med tekmovalcema. Pri drugih borilnih športih imaš nasprotnika na očeh tudi med pozdravom. Pri judu pa pogledaš v tla, ker zaupaš, da te ne bo napadel. Gre torej tudi za spoštovanje in zaupanje. Judo ohranja številna načela, ki pridejo prav na vseh področjih v življenju. Denimo, kako izkoriščati energijo drugega, ne samo na fizičnem nivoju, ampak tudi kako se izogniti konfliktu, če te kdo na primer verbalno napade.”
Program GSMP ste uvedli že v številne slovenske in tuje športne zveze in klube. Kakšni so odzivi?
“V kar nekaj športnih zvezah usposabljam strokovni kader. Začeli smo s košarkarsko zvezo, judo zvezo, kickboxing zvezo, jujitsu zvezo, nadalje- vali z nogometno, odbojkarsko, rokometno, tudi kolesarsko zvezo. Z GSMP smo sodelovali tudi z italijansko nogometno zvezo FIGC in s špansko košarkarsko zvezo Castilla la Mancha. Sodelujem tudi z ministrstvom za vzgojo in izobraževanje in prek kataloga znanj za pedagoške delavce izvajam svojo delavnico. Preko Zavoda za šolstvo in šport sem vpet tudi v skupine, ki se ukvarjajo s prenovo kurikuluma. Odzivi na ta moj pristop so zelo dobri. A smo šele na začetku poti. Veliko trenerjev vrhunski šport še vedno jemlje preveč resno in ne dovolijo svojim športnikom, da bi uživali. Zanimivo pa je, da če človek uživa na treningu, se bo tudi hitreje učil. Ko uživamo, so namreč določeni deli možganov bolj aktivni. Vsak od nas se rad zabava in ne razumem trenerjev, ki to prepovedujejo. Ko pri- dem v te klube in naredimo trening, pa vidijo, da njihovi športniki bistveno več oddelajo in so hkrati še zadovoljni.”
Kako pomembno je, da so pra- vega trenerskega pristopa de- ležni že najmlajši športniki?
“Izjemno pomembno je. Prav najmlajši potrebujejo najboljše trenerje. Pri nas pa te mlade kategorije zanemarjamo in se nam zdi, da se kakovostno trenersko delo mora začeti šele pri kadetih. Morali pa bi razumeti, da so možgani najbolj dojemljivi ravno v otroštvu. S kakovostno športno vzgojo lahko največ doprinesemo do 12. leta starosti. Ob- dobje od g. do 12. leta starosti se imenuje tudi zlato obdobje gibalnega razvoja. Takrat se možganski hemisferi povezujeta med seboj in podat- kovna 'avtocesta' med njima - imenuje se Corpus Caollosum - se konsolidira nekje do 12. leta. Nobenega giba ne izvajamo samo z eno stranjo možganov, zato je ta fluidnost prehajanja informacij od ene do druge hemisfere zelo pomembna. Ko se otrok vključuje v neko gibalno dejavnost, bi moral vsak trener zasledovati tri osnovne cilje: da se otrok dobro počuti, da je dobro sprejet v skupini in da ima občutek napredka. To ga bo ohranjalo motiviranega. A prepogosto se to bistvo izgubi na račun piljenja neke ne- pomembne stvari v nedogled. Žalosti me, ko ugotavljam, kako slabo so trenerji plačani. To jemljejo kot svojo drugo ali celo tretjo službo, na ta način seveda ne morejo dati vsega odsebe. Ena izmed možnih rešitev bi bila, da bi tudi občine zaposlile trenerje mladih oziroma sofinancirale njihovo zaposlitev, s čimer bi dobili najboljše strokovnjake in delali na prihodnosti.”
Tudi s tem se najbrž ukvarjate v strategiji razvoja športa v Novi Gorici, ki jo pripravljate v soavtorstvu z Markom Kolencem. Kateri so ključni izzivi na tem področju na Goriškem?
“Poglavitni izzivi so predvsem, kako ohraniti otroke po 15., 16. letu v športu, kako povečati število vadečih, kako postaviti pot do vrhunskih rezultatov. Za cilj smo si v Novi Gorici med drugim postavili tudi osvojitev olimpijske medalje v prihodnjih de- setih letih, Mestna občina ima zelo visoke cilje predvsem glede razvoja športne infrastrukture in vlaganja v kadre ter s tem posledično v mlade športnike.”
Številne zamisli imate tudi za izboljšanje razmer na Koprskem Že dvakrat ste poskusili s prijavo za mesto direktorja Javnega za- voda za šport Mestne občine Ko- per. Kaj bi želeli spremeniti?
“Tudi za Mestno občino Koper bi si želel napisati strategijo razvoja športa. Ena mojih idej je, da bi uredili telovadnico, kjer bi lahko mladi športniki iz različnih športov razvijali gibalno vsestranost, česar v klubu niso deležni bodisi zaradi neustrezne infrastrukture bodisi zato, ker njihovi trenerji nimajo ustreznega znanja, da bi jim lahko to ponudili. Mislim, da bi takšna pridobitev tu bila zelo dobrodošla. S to zamislijo sledim delu enega mojih vzornikov, to je René Wormhoudt, kondicijski trener nizozemske članske nogomet- ne reprezentance, nekdanji judoist, ki je bil tudi vodja Ajaxove akademije. On je začel graditi pametna igrišča, ki od mladih športnikov terjajo ogromno razmišljanja. Takšnih si v prihodnje želim tudi pri nas.”
Vir: Primorske novice
Avtorica: Ilona Dolenc
