Kot edini moški predstavnik v judu je slovenske barve na olimpijskih igrah v Parizu zastopal Enej Marinič. V uvodnem dvoboju se je spopadel s Turkom Tataroglujem, ki mu do sedaj še ni stal nasproti na velikih tekmovanjih. Po prvem delu dvoboja, ko je Enej bil zelo aktiven je v drugi minuti povedel Turk z metom za wazari, minuto kasneje pa dvoboj zaključil še z metom za ippon. Enej je svojo prvo olimpijsko izkušnjo zaključil v izločilnih dvobojih.

Svoj krstni olimpijski nastop je Enej opisal takole: "Turški tekmovalec je mlad, ampak je velik prihajajoči talent v naši kategoriji to ni nobena skrivnost. Marsikoga je v preteklih mesecih premagal na svetovni IJF turneji in tudi tukaj na olimpijadi bodo verjetno kakšna presenečenja. Pripravil sem se na njega, na začetku je dobro kazalo, ta prijem z desno roko sem videl, da deluje in sem se tega držal. Se pa zna toliko zagraditi, da mi ni uspelo ga toliko razgibati, da bi več naredil z nogami in ga podrl. V enem kontaktu sem upal, da mi bo ponudil malo bolj boke, da bom lahko šel napadati. Se pozna, da je že toliko izkušen in, da se je pripravil na mene ter izkoristil svoje prednosti. Ko me je vrgel za ippon, nisem te tehnike pričakoval, ker ko sva se s trenerjem pripravljala, je delal druge tehnike. Njegova prednost je definitivno teža in da se zna zagraditi. Neugodni so mi levičarji, kar je tako že znano. Poskusil sem najti napake s hitrostjo in nožnimi tehnikami. Cel ta teden je nekako doživljanje mojih otroških sanj. Od malega sem sanjal, da bi tukaj stal. Zjutraj, ko sem prišel v dvorano in stopil na blazino, da sem videl kakšen je občutek, sem bil kar blizu, da bi potočil kakšno solzo, ker je to tisto za kar sem delal in garal celo življenje ter šel skozi vse poškodbe. Trener mi tudi vedno pravi, da moram uživati v trenutku in borbi, ker bom tako imel najboljšo borbo in največ od tega. Tudi po ipponu, ko sem se pobiral, sem še enkrat okrog pogledal, da sem res začutil ta prostor in bom ta trenutek v spominu hranil do konca življenja. Bil sem prvi v čakalni vrsti za nastop na olimpijskih igrah, vzdrževal sem formo, ampak vseeno je vmes malo psiha popustila. Iskal sem motivacijo, da bi treniral kvalitetno. Ko pa sem prejel vabilo za olimpijado pa smo v klubu stopili skupaj in vsi so mi stali ob strani ter mi pomagali, veliko trening partnerjev me je podpiralo in dnevno so stali z mano na blazinah. Vseeno je to največja tekma mojega življenja in sem bil živčen, pri spopadanju s tem pa mi je pomagal tudi trening partner Jaro, ki je danes tukaj z mano. Zdaj si bom vzel malo daljšo pavzo, da si spočijem in vse premislim in dobro saniram vse poškodbe, ki so se nabrale v zadnjih letih."

Foto: Kulumbegashvili Tamara/IJF