Slovenski trener Rok Drakšič se uveljavlja na mednarodnem prizorišču. Potem ko je lani prejel priznanje Evropske judo zveze za najboljšega trenerja v moški kategoriji, so ga pri tej zvezi letos sprejeli v trenersko komisijo. Tudi v Podgorici s svojimi tekmovalci žanje uspehe. Uvodni dan je bron v kategoriji do 66 kg osvojil Luukas Saha.
O trenerski komisiji EJU pravi: "Gre za aktiven organ, kjer so v ospredju pravila juda, pa seveda predlogi za tekmovanja in koledar. Zame je povabilo v komisijo veliko priznanje, seveda pa tudi pomemben izziv." Nekaj bo tudi nostalgije. V komisiji bo nekdanji evropski prvak in nosilec šestih kolajn z EP sodeloval tudi z nekdanjo reprezentančno in klubsko kolegico iz Sankakuja Urško Žolnir, športno direktorico EJU.
Drakšič se je v trenerskih vodah uveljavil s preporodom finskih judoistov, kjer so po več kot 30 letih spet začeli osvajati odličja in serija se na evropskih in svetovnih prvenstvih nadaljuje. "Centralizirali smo delo z najboljšimi in povečali obseg treninga, predvsem pa gre za zelo sistematičen pristop. Pred tem so tekmovalci delali samostojno in vsak je bil nekako prepuščen sam sebi," recept za uspeh v olimpijskem centru Urhea v Helsinkih razkriva slovenski strokovnjak.
Ob tem ne skriva, da se je veliko naučil predvsem v svojem matičnem klubu pri Marjanu Fabjanu na Lopati, pa kasneje pri Bežigradu. "Marjan Fabjan je vseskozi dokazoval, da je njegov sistem preverjen in da deluje. To sem združeval z znanjem iz drugih sredin, potem pa vsak trener najde svojo pot."
Po Parizu so se nato pojavile govorice, da bo Drakšič prestopil v katero od močnejših reprezentanc. "Imel sem dve finančno ugodnejši ponudbi. A tukaj imam ekipo, ki bo ostala enaka do olimpijskih iger v Los Angelesu, celo razširili smo jo z mlajšimi tekmovalci. Dobil sem tudi pomočnika in zveza je v celoti podprla programe. Sodelovanje je odlično, držijo se vseh dogovorov in to je na koncu odločilo."
Pri Fincih Drakšič izpostavlja tudi pripravljenost na spremembe. "Teh se niso ustrašili, izpeljali so centralizacijo in pripeljali tujega trenerja." A čeprav si je v Skandinaviji kupil nepremičnino, meni, da dolgoročno na Finskem ne bo deloval. "Sam menim, da tekmovalcem kot trener daš vse, kar znaš. Tudi za njih je nato čas za spremembo in novo znanje. Prav zato sem po Parizu razmišljal o morebitni menjavi okolja, a prišli so novi izzivi in imam ekipo, s katero pri delu uživam."
Finske se je navadila tudi družina. Triletni sin odrašča z znanjem slovenščine, finščine in angleščine, žena je našla zaposlitev v vrtcu. "Pa tudi sam se aktivno učim finščino, saj sem po petih letih najslabši doma in mi ne gre tako dobro, kot si želim. To si nenazadnje zaslužijo reprezentanti, s katerimi delam, pa čeprav mi gre strokovno izrazoslovje že tako dobro, da v finščini lahko vodim trening." A ob tem dodaja: "Je pa jezik zelo težak in precej drugačen od vsega, kar sem se učil prej."
Tudi nekaj slovenske družbe ima ob sebi ves čas, saj v istem centru deluje atletski trener Jan Petrač, nekaj časa je bil na Finskem tudi drugi atlet Žan Rudolf. "Je pa na Finskem majhna slovenska skupnost in sem ter tja imamo kakšna skupinska srečanja, prav ta teden tudi piknik. Če je čas, se tega udeležimo tudi mi," še pravi trener, ki o Fincih pravi, da so v primerjavi s Slovenci zelo zaprti in da večina stereotipov drži, ko pa te sprejmejo v svoj krog, pa prav tako topli ljudje in zvesti prijatelji.
Na Finskem si z družino v prihodnjih letih želi ogledati predvsem deželo, za kar doslej ni bilo časa. "Bili smo v božičkovi deželi v Rovaniemiju, pozimi sem si ogledal tekmo naših skakalcev v Lahtiju in se z njimi tudi slikal. Vsekakor pa je na seznamu še finska pokrajina, pa z otrokom tudi tudi dežela Moomin."
Še pred tem pa ga kratkoročno čaka obisk Kranjske Gore in priprave mladih judoistov v enem od slovenskih klubov. "Že kot tekmovalec sem imel sekcijo mladih telovadcev v Petrovčah kar deset let. Seveda se veselim, da tudi mladim slovenskim tekmovalcem dam nekaj novega znanja."
Besedilo: STA, foto: JZS
